Specializirane delavnice

Izvajamo naslednja predavanja:

Zakaj nam v odnosih ne gre?

Vstopanje v partnerske odnose nas navdaja z velikim navdušenjem. A vedno ni enostavno, še posebej takrat, ko v novi zvezi dobimo v osnovi enakega partnerja, kot je bil prejšnji – enak tip človeka, le v drugačni opravi. Pogosto vprašanje, ki si ga zastavimo, je: »Zakaj vedno naletim na napačnega?« Vabljeni, da skupaj odgovorimo na najbolj aktualna vprašanja odnosov.

Mladi in nevroza brezposelnosti

Vedno več mladih, ki so visoko izobraženi, ostaja brezposelnih. Premalo se zavedamo duševne stiske teh ljudi, ki marsikoga pripelje v nevrozo brezposelnosti, bivanjsko prikrajšanost, depresijo, apatijo, otopelost. Kako v trenutkih obupa, v bivanjski prikrajšanosti najti smisel življenja, kako se otresti t. i. nevroze brezposelnosti in kako premagati to apatijo, otopelost? Ruševine brezposelnosti morajo postati nov izziv, na katerem se lahko začne graditi nova prihodnost.

Poklic, ki me kliče

Dejstvo je, da se osnovnošolci s svojo poklicno in izobraževalno prihodnostjo ne obremenjujejo, saj le-to prelagajo na kasnejša leta (zadnji letniki srednje šole). Zelo malo je takšnih, ki že ob zaključku OŠ vedo, katero poklicno šolo bodo izbrali. Pomembno vlogo pri tem pa imamo tudi starši, vzgojitelji in učitelji, saj z zgodnjo usmerjenostjo v aktivnosti, ki jih otrok rad počne, otroku pomagamo do lažjih odločitev.

Nekemične zasvojenosti otrok in mladostnikov

Gre za bolezni, pri katerih se za doseganje omamnega stanja ali olajšanje psihičnih bolečin kompulzivno zlorablja neko vedenje (prekomerno uživanje/odrekanje hrane, zadolževanje, igrice na računalniku ipd.). Diagnostični kriterij takšnih zasvojenosti je izguba nadzora in zasvojeni to počno kljub zavedanju škode, ki nastaja kot posledica. Pogledali si bomo, kako nastane ta zasvojenski ciklus in kako ga kot starši lahko preprečimo.

Vzgoja za smisel – Kljub vsemu rečem otroku da

Živimo v času, ko bi za otroka naredili prav vse. Če delamo vse za otroka, potem otroku nič več ne preostane, kajti otroku vzamemo iz rok lastno dejavnost, odvečna mu je lastna pobuda, otrok dobi vtis, da je naše prizadevanje zanj le naš interes, naša korist – ne njegova. Otrok takrat dobi občutek, da sta učenje in uspeh korist staršev, v učenju ne vidi nobenega smisla, ima izgubljeno otroštvo in mladi zaradi tega izredno počasi postajajo zreli (umetno zelo hitro zorijo). Kaj pa starši?