Logoterapevtski zapisi

Bogastvo naše družbe ne odseva samo v materialnih dobrinah, ampak tudi v prostem času. Tehnologija nas je prikrajšala za potrebo po uporabi preživetvenih sposobnosti. Razvili smo sistem blaginje, ki jamči, da lahko nekdo preživi, ne da bi se moral za to količkaj potruditi. Kaj pa danes? Danes pa se soočamo z nenamernim prostim časom tudi zaradi brezposelnosti. Brezposelnosti lahko povzroči specifično nevrozo – nevrozo brezposelnosti, ki jo je Frankl prvič poimenoval leta 1933.

Če pogledamo današnji COVID čas, ponekod tudi finančna nadomestila ne zadoščajo. Še enkrat se je izkazalo, kar je trdil Frankl, da človek ne živi samo od blaginje. Danes je najpomembneje in tudi najbolj nujno preprečiti občutek, da življenje nima smisla. Občutek nesmisla, bivanjska praznota, narašča in se tudi širi do te mere, da ga lahko imenujemo množična nevroza. In Frankl je v Dachauu in Auschwitzu na lastni koži doživel, da so imeli največ verjetnosti za preživetje v taboriščih tisti, ki so bili usmerjeni v prihodnost – na kakšno nalogo ali na osebo, ki jih je nekje čakala, v smisel, ki bi ga to izpolnilo v prihodnosti. Preživetje je bilo odvisno od »zaradi česa« in »zaradi koga«. Obstoj je bil odvisen od »preseganja samega sebe«. Nikoli ne smemo pozabiti, da lahko smisel v življenju najdemo tudi, ko se znajdemo v brezupni situaciji kot nemočna žrtev, ko se soočamo z usodo, ki je ni mogoče spremeniti. Samo človek je sposoben spremeniti tragedijo v osebno zmagoslavje, v človeški dosežek. Ko se znajdemo v položaju, ki ga ne moremo spremeniti, smo pred izzivom, da spremenimo sebe.

(Preslišani krik po smislu, Frankl)

Frankl